Zakaj gradimo

Dva kadra istega mesta, dve merili. Bavarski dvor, dvakrat. Enkrat pod sivim nebom leta 2009, drugič štirinajst let pozneje, leta 2023. Isto križišče, druga podoba. Na prvem kadru betonska stolpnica z anteno, ravne linije, prazna cesta. Na drugem dve novi stolpnici, steklo in svetla fasada, avtobus na semaforju, ljudje ob robu. Vmes je nekdo odločil, kaj bo tu stalo. Vsaka gradnja se začne z merilom. Nekaj vzamemo za veljavno — predstavo o tem, kaj je moderno, uspešno, vredno — in šele to nam omogoči, da odločimo, kaj postaviti in kaj odstraniti. Merilo se zdi samoumevno. A ni najdeno, ampak postavljeno: nekdo ga je sprejel, in prav to sprejetje mu je dalo moč. Tako namreč deluje vsaka veljavnost. Nič ne velja samo po sebi. Velja, ker smo to sprejeli, in v hipu, ko sprejmemo, tisto postane merilo za vse drugo. Sprejeto se dvigne, vse ostalo se spusti. Ne zato, ker bi bilo po naravi…