Kaj štejemo za znanje

Vrtički, razkopana pot in vednost, ki je nihče ne prizna. Z višine se vidi vse hkrati: hiše, ceste, blok v ozadju, popoldanska svetloba nad hribi, v ospredju pa vrtički — kolibe iz desk, rastlinjaki iz folije, ozke poti med gredicami, tik ob njih razkopana zemlja, kup gramoza, sled stroja. Iz zraka nič od tega ne izstopa; vse leži v isti svetlobi. V našem vsakdanjem merjenju pa ni tako: nekaj v tem kadru velja za resno, nekaj drugega za postranskost, saj smo znanje določili ozko — kot tisto, kar je urejeno v verige argumentov, preverjeno, potrjeno in uvrščeno na lestvico, ki jo postavi družba. Kar tem merilom ne ustreza, izpade, in ne izpade nedolžno: postane snov, material, nekaj, kar je »na razpolago« tistim, ki znajo. Kdo pa ve, kdaj je treba presaditi paradižnik na zemlji, ki jo vsako pomlad zalije voda, kje se breg podaja in kje drži, kdo je posadil to drevo in zakaj ravno tam? To…