Kultura določa ljudi ali ljudje določajo kulturo?
Oblikujemo, medtem ko smo oblikovani
Kultura ni ne kalup nad nami ne izdelek naše volje, temveč nenehno ustvarjanje pomenov — tega, kar sprejmemo kot dano in kar začne za nas veljati. Družba, njene institucije in vloge so le del tega širšega dogajanja, ne obratno. Človek je v kulturi predvsem oseba; »družbeno bitje« in »državljan« so že ožji izseki, skozi katere se prelije le del tega, kar smo. Zato ta stran ne izbira ene strani. Oblikujemo, medtem ko smo oblikovani. Vsak trenutek soustvarjamo svet že s tem, da v njem živimo, gledamo, se odločamo. Nismo ne zgolj proizvod kulture ne njeni gospodarji — smo hkrati njeni ustvarjalci in njena snov.
Med tem, kar sprejmemo, in tem, kar smo
Prostor za vprašanja, ki nočejo enostavnih odgovorov
Kultura gradi. Luna vztraja. In mi vmes.
Vsaka kultura iz sveta naredi orodje — iz kovine letalo, iz noči fotografijo, iz vsega, kar nam pride pod roke, sredstvo za svoje cilje. Namesto da bi sedeli v temi, smo prekovali zakone fizike in se odpeljali nebu naproti.
In vendar ostaja nekaj, česar nismo naredili mi: luna je edino na tej sliki, kar bo tu tudi jutri. Vsa naša genialnost je pred njo velika za en sam črn oris.
Nekaj vztraja. Nekaj mine. Oboje je resnično.
Vsaka kultura nekaj zadrži in postavi za trajno — obliko, pomen, spomin, ki ga hočemo ohraniti in mu pustimo, da nas nadživi. In vendar se ob tem trajnem vsak trenutek na novo odpira nekaj živega in minljivega: cvet, ki vzcveti in ovene, gib, misel, srečanje, ki traja hip in izgine.
Življenje se dogaja v drobnem
Zlahka mislimo, da je pomembno le tisto, kar ostane. Da šteje veliko, staro, dokončno — tisto, kar se vrača kot cikel in nas presega. A prav v drobnem, v enkratnem, v tistem, kar zgolj za kratek čas prečka nezmerno ozadje, se življenje dejansko dogaja. Vsak posamezen človek je tak košček — majhen ob celoti, minljiv ob trajnem, in vendar tisti, skozi katerega se vse skupaj vsakič znova ustvarja.
Zato tu ne bomo izbirali med velikim in majhnim, med tem, kar vztraja, in tem, kar mine. Zanima nas prav njuno srečanje: kako se ob trajnem rojeva minljivo in kako drobno, mimoidoče soustvarja tisto, kar ostane.
Kar gradimo in kar zraste
Nekaj postavimo z načrtom in cilji – trdno, izmerljivo. Drugo vznikne samo, brez naše zapovedi, in nas obdari, ne da bi kaj terjalo v zameno.
Med enim in drugim se plete naš vsakdanji svet: napret med tem, kar hočemo narediti, in tem, kar nam je dano. Ta stran živi prav v tem prostoru – kjer se ambicija sreča z minljivo lepoto, načrt s tem, česar ni mogoče načrtovati.
Vabljeni, da vstopite.
