Kultura določa ljudi ali ljudje določajo kulturo?
Oblikujemo, medtem ko smo oblikovani
Vprašanje se zdi, kot da terja izbiro med dvema stranema. A morda zgreši bistvo prav tisti, ki hoče izbrati eno.
Kultura ni kalup, ki bi bil postavljen nad nami, in tudi ni izdelek, ki bi ga suvereno naredili po svoji volji. Je nenehno ustvarjanje in urejanje pomenov — tega, kar sprejmemo kot dano, čemur priznamo veljavo, kar začne za nas veljati. Družba, njene institucije, pravila in vloge so le del tega širšega dogajanja, ne obratno. Človek je v kulturi predvsem oseba; vse drugo — »družbeno bitje«, »državljan« — so že ožji izseki, skozi katere se prelije le del tega, kar v resnici smo.
Zato ta stran ne ponuja odgovora, ki bi izbral eno stran. Oblikujemo, medtem ko smo oblikovani. Urejamo znotraj tega, kar je bilo urejeno pred nami, in vsak trenutek soustvarjamo svet že s tem, da v njem živimo, hodimo, gledamo, se odločamo. Nismo niti zgolj proizvod kulture niti njeni gospodarji — smo hkrati njeni ustvarjalci in njena snov.
Vabljeni, da to napetost raziščete z nami.
Med tem, kar sprejmemo, in tem, kar smo
Prostor za vprašanja, ki nočejo enostavnih odgovorov
Nekaj vztraja. Nekaj mine. Oboje je resnično.
Vsaka kultura nekaj zadrži in postavi za trajno — obliko, pomen, spomin, ki ga hočemo ohraniti in mu pustimo, da nas nadživi. In vendar se ob tem trajnem vsak trenutek na novo odpira nekaj živega in minljivega: cvet, ki vzcveti in ovene, gib, misel, srečanje, ki traja hip in izgine.
Življenje se dogaja v drobnem
Zlahka mislimo, da je pomembno le tisto, kar ostane. Da šteje veliko, staro, dokončno — tisto, kar se vrača kot cikel in nas presega. A prav v drobnem, v enkratnem, v tistem, kar zgolj za kratek čas prečka nezmerno ozadje, se življenje dejansko dogaja. Vsak posamezen človek je tak košček — majhen ob celoti, minljiv ob trajnem, in vendar tisti, skozi katerega se vse skupaj vsakič znova ustvarja.
Zato tu ne bomo izbirali med velikim in majhnim, med tem, kar vztraja, in tem, kar mine. Zanima nas prav njuno srečanje: kako se ob trajnem rojeva minljivo in kako drobno, mimoidoče soustvarja tisto, kar ostane.
Kar gradimo in kar zraste
Nekaj postavimo z načrtom, s cilji in številkami — trdno, izmerljivo, usmerjeno naprej. Nekaj drugega vznikne samo, brez naše zapovedi, in nas obdari, ne da bi kaj terjalo v zameno. Med enim in drugim se plete naš vsakdanji svet: napet med tem, kar hočemo narediti, in tem, kar nam je dano.
Ta stran živi prav v tem prostoru — kjer se ambicija sreča z minljivo lepoto, načrt s tem, česar ni mogoče načrtovati. Vabljeni, da vstopite.
