Deset let oranžne mreže

O tem, kako prostor postane samoumeven Med parkiriščem in trgom je bilo več kot deset let, ki jih nihče ne fotografira: oranžna mreža, gramoz, jaški sredi ničesar in tabla, ki obljublja, da bo bolje. Hodili smo mimo in imeli svoje mnenje. Nekateri celo dve. Desetletje je dolgo. Dovolj, da se otrok, ki je ob začetku hodil v vrtec, na koncu pelje čez isti prostor s kolesom. Dovolj, da se na oranžno mrežo navadiš kot na sosedovega psa. To je najbolj pošten posnetek celotne zgodbe. Ne zato, ker bi bil lep, ampak ker pokaže, kako je videti dogovor, dokler še ni sklenjen: kot razkopana pot, po kateri se ni prijetno hoditi. Leta in leta. Takrat prostor ni bil kraj, ampak snov. Gramoz, jaški, material na razpolago. Zdaj je drugače. Vsak ima svoj stol — tistega, ki ga sonce doseže prvega, in tistega, ki ga vsi hočejo, pa je vedno zaseden. Vemo, kje otroci padejo s skirojem, ker tam padajo že…