Mesto ni zgrajeno, mesto je dogovorjeno

O bivanju po merilu svoje dobe: Breg in Novi trg, 2008–2026 Iz zraka, leta 2008, se prostor ob Ljubljanici bere kot inventar: avtomobili v vrstah, pločevina do vodne gladine, med njimi drevesa, ki so tam bolj po naključju kot po načrtu. Reka teče mimo tega kot mimo skladišča. Nihče takrat ni mislil, da počne kaj napačnega — merilo je bilo jasno in vsem razumljivo: prostor je toliko vreden, kolikor sprejme. Tako deluje vsaka tehnologija, tudi tista, ki gradi mesta. Osredotoči se na en sam namen in vse drugo prevede v sredstvo. Kakor je iznajdba noža zožila vse možnosti kamna na eno samo — na ostrino — je takratno merilo zožilo vse možnosti tega bregu na eno: da sprejme vozila. Reka je postala kulisa, drevesa ovira ali senca za pločevino, tlak podlaga za gume. Nič od tega ni bilo zlonamerno. Tako pač učinkuje osredotočenost: silovito, uporabno in slepo za vse, česar ni izbrala. In prav tu…