Pod drevesi, ki jih nismo posadili

O reki, drevesih in tem, česar mesto ne proizvede Na obeh fotografijah drevesa niso v središču. Stojijo ob strani, zastirajo pogled na Tromostovje, na baročne fasade, na urejeno nabrežje — kot da bi se vrinila med objektiv in mesto, ki naj bi ga slikala. Prav v tej obrobnosti pa je nekaj poučnega. Drevesa so tihi spremljevalci mesta: nihče jih ni postavil kot smoter, so preostanek, danost, tisto, kar je bilo tu že poprej. Mesto je nastalo tako, da se je osredotočilo na svoje namene — na most, na fasado, na kamnito ograjo — in vse drugo, prav vse drugo, uporabilo kot razpoložljivo sredstvo ali pa pustilo ob strani. Vsaka gradnja deluje po tej asimetriji: droben del je namen, mogočni del je tisto, kar zgolj imamo. Drevesa spadajo v ta mogočni, spregledani del. Niso zgrajena, so dopuščena. To je struktura, ki se ji ne moremo izogniti. Mesto iz mnogoterosti sveta izbere eno samo točko in…