Stati med dvema merama

Plečnikova vrata, posameznik in tisto, kar ostane, ko vse drugo pade skozi sito Plečnik je Žale zamislil kot prehod. Kolonada ni zid, ki bi zapiral — so vrata, skozi katera se prestopi z ene strani na drugo, iz mesta živih v mesto mrtvih. Na prvi fotografiji, v modri uri, sta oba loka kolonade sklenjena v en sam objem nad temno krošnjo; kip na vrhu strmi v nebo, ki še ni ne dan ne noč. Na drugi, v jutranjem soncu, med belimi stebri stoji drobna človeška postava — nekdo v beli obleki, komaj večji od podstavka svetilke. Ta razmerja niso naključna. Plečnik je stebre postavil tako, da človek ob njih postane majhen, a ne poteptan — le postavljen v pravo mero. Kajti prav tu, na vratih pokopališča, se pokaže tisto, česar nobena družba ne zmore zajeti. Družba je urejevalec: iz vsega, kar je, izbere po svojih merilih to, kar je zanjo "pomembno", vse drugo pa pusti pasti skozi sito. Človeka pozna…