Nižamo nebo, da bi zrasla drevesa

O plazečih brinih, kovinskem križu in praznini, ki jo pripišemo nebu Na obeh fotografijah prevladuje dve tretjini neba. To ni kompozicijska muha – objektiv je nastavljen tako nizko, da se svet stisne v spodnjo tretjino kadra, vse ostalo pa prevzame prazen, svetel, brezbrižen prostor. Na prvi se za drevesi komaj vidi zvonik s križem. Na drugi stoji bronast mož na kamnitem podstavku, obrnjen stran od nas, in gleda proti nečemu, česar na sliki ni. V obeh spodnjih tretjinah rastejo plazeči brini. Ne pokončno – vodoravno, tik nad tlemi, veje razprte v stran, deblo ukrivljeno, konice rahlo dvignjene. Kdor jih gleda z merilom, ki pravi, da drevo raste navzgor, jih bo videl kot podrte. Niso. Tako rastejo. In merilo, po katerem so videti napačni, si nihče ne izbere zavestno – deluje samo od sebe, kot samoumevnost, in kar mu ne ustreza, ne prikaže kot drugačno, temveč kot napako. Kar sprejmemo…