Kaj vidimo, ko gledamo

Pred Moderno galerijo, ob uri nad vhodom Nad vhodom v Moderno galerijo teče ura. Ne kazalčna, ampak digitalna, rdeča, take vrste, kot jih vidimo na postajah in borzah — naprava, ki čas reže na enake, štete koščke. Nad njo napis trienala: Ob toku časa. In prav v tem srečanju je vsa napetost prizora. Znotraj, za belimi stenami, je umetnost — tisto, čemur pravimo kultura v ožjem, "lepem" pomenu besede: slike, grafike, kipi, razstava. Zunaj, nad vrati, je čas družbe — merjen, oštevilčen, enak za vse. Dvoje meril se sreča na istem pragu. Ta zoženi pojem kulture — kultura kot umetnost, ločena od gospodarstva, politike, prava — se nam zdi samoumeven. Zdi se, da galerija hrani "kulturo", medtem ko se zunaj, na cesti, dogaja nekaj drugega, nekaj nekulturnega: promet, posli, vsakdan. A ta delitev ni danost. Je odločitev, in to precej mlada — uveljavila se je šele v zadnjih dveh stoletjih, po meri…