Parkirišče molči

Isti trg, dve višini — 2009 in 2024 Iz zraka, leta 2009, ni nobenega dvoma. Med stolpnicama in Cankarjevim domom je pravokotnik, natrpan z avtomobili v vrstah, ki jih je težko prešteti. Zelenje ob robu, drevesa v parku zraven, in sredi vsega parkirišče, urejeno tako vestno, da bi ga lahko dali v učbenik. S tal, leta 2024, je isti prostor videti drugače. Široka ploščad, vzorec v tlaku, ki teče proti obzorju, zastave ob strani, oblaki. En kolesar. En človek, ki hodi. Prostora je toliko, da bi lahko sprejel množico — in prav zato je videti nekoliko osamljeno, kot dvorana pol ure pred koncertom. To ni ista fotografija dvakrat. To sta dva odgovora na isto vprašanje, in vsak je videti dokončen. Iz zraka se vidi raba. Kaj se s prostorom v resnici počne, koliko pločevine sprejme, kje je meja med tem, kar je urejeno, in tem, kar je preostalo. S tal se vidi namen. Kaj naj bi prostor bil. Zakaj je…