Ko nekaj postane gradivo

Pogled čez Ljubljanico, 2008 Isto leto kot Breg nekaj sto metrov naprej. S Hribarjevega proti Cankarjevemu nabrežju: vrsta belih senčnikov, drevesa za njimi, svetilka na visokem drogu, kamnita balustrada, ki teče čez ves kader. Pod senčniki sedijo ljudje. Ena roka je iztegnjena in kaže nekam v desno. Reke ni. Fotografirano je z enega brega proti drugemu, a voda med njima je ostala zunaj izreza. Leta 2008 je na Bregu veljalo, da je prostor toliko vreden, kolikor vozil sprejme. Tu, istega poletja, ta premisa očitno ni veljala. Ljudje sedijo ob vodi, drevesa mečejo senco, tlak nosi mize. Merilo se torej ni premaknilo naenkrat. Nekaj sto metrov je bilo dovolj, da sta obstajali dve, sočasno in brez težav. Kar za nazaj beremo kot premik, je bila v resnici mreža neskladij — nekje že novo, nekje še staro, in nihče v tistem trenutku ni imel občutka, da je to protislovje. To je vredno zapomniti…