Odmikamo kolesa, ki smo jih postavili sami

Mesto razsedlamo, ne prenavljamo — o tem, zakaj načrt vedno lovi za življenjem Na eni fotografiji stoji vrsta koles Bicikelj, poravnana kot vojaki, na pločniku med trgovino s slušnimi aparati in restavracijo McDonald's. Na drugi trije otroci kolesarijo čez tlakovano ploskev pred Namo, mimo avtobusa, brez avtomobilov. Obe podobi sta stari nekaj let. Obe bi bili pred desetletjem in pol nepredstavljivi – ne zato, ker bi bili tehnično nemogoči, temveč ker je bila Slovenska cesta takrat danost. Kultura v vsakdanjih, pragmatičnih položajih nastopa prav tako: kot danost. Učinkuje kot nekaj inertnega, fizičnega, usodnega, nesprejemljivega. Toda to ni naključno in ni od boga določeno – prav v tej negibnosti je njen operativni učinek, nad katerim se pritožujemo, a ga nič manj nenehno sami ne ustvarjamo. To je natanko struktura vsake razprave o mestu. Dvopasovnica sredi Ljubljane je bila…