Merimo z denarjem, ker drugega merila nimamo

O kamnitih možeh, ki nosijo fasado, in o merilu, ki nosi vse drugo Dvakrat ista stavba, dvakrat drug kot. Na prvi fotografiji je Banka Slovenije videti kot pročelje: napis v kamnu, zlata tabla, dva zastavna droga, ljudje, ki gredo mimo proti Nami. Na drugi je objektiv nižje in bližje in stavba se prelomi v niz atlantov – kamnitih moških, ki z dvignjenimi rokami držijo venec nad okni. Šestkrat isti mož, šestkrat ista gesta. Ta figura je najstarejši prizor v arhitekturi in tudi najbolj odkrit. Kamen je bil pred tem vse: teža, lomljivost, hlad, barva, možnost biti prag ali zid ali nič. Kipar ga je zožil na eno samo možnost – nositi. Vse drugo, kar bi kamen lahko bil, je postalo okoliščina te ene naloge. Enako je z nožem: iznajdba ostrine je vso mnogoterost kamna stisnila v eno točko, da bi z njo lahko učinkovali na vse ostalo. Za tem pročeljem se dogaja natanko ista poteza, samo brez…