Mesto se dogovarja, ne ukazuje

Zakaj urbanistični načrt vedno lovi za življenjem – in zakaj ga ne more ujeti Na eni je opera sama s sabo: drevo, živa meja, prometni znak, prazen pločnik, avtomobili ob robu. Skoraj arhitekturni posnetek – stavba kot predmet, ki ga je mogoče izmeriti, katalogizirati, zavarovati. Na drugi je isti prostor poln: fant na skiroju, kolesar, dva človeka sredi ceste, nekdo v ospredju s telefonom v roki, ljudje ob drevoredu. Fasada je ista, mesto ni. Razlika med fotografijama je natanko razlika med mestom kot institucijo in mestom kot kulturo. Institucija ureja po kriteriju relevantnosti. Ta kriterij je nujno selektiven – brez selekcije sploh ne bi bilo nobenega reda, nobene odločitve, nobenega izrečenega stavka. A vsaka selekcija je hkrati sito. Kar skozi kriterij ne pade, za institucijo enostavno ni. Mestna optika vidi parcele, namembnosti, prometne režime, spomeniško varstvo, prehode za…