Priznavati, kar nas povezuje

Slovenska in evropska zastava, opera in sanje, ki niso nikoli dokončane. Na prvi fotografiji stoji ljubljanska Opera — historistična fasada s kipi, ob njej prilepljena nova črna kocka prizidka. Staro in novo, dva sloga, dve dobi, dva materiala, zlepljena v eno stavbo. Mimo stopa drobna postava, komaj vidna ob veliki fasadi. Že ta stavba je nekakšno seštevanje jabolk in hrušk: dvoje, kar logično ne gre skupaj, a ga vseeno sprejmemo kot eno opero, eno hišo kulture. In prav to — da različno sprejmemo kot eno — je gesta, na kateri stoji vse drugo, tudi tisto, kar zaplapola na drugi fotografiji. Tam, ob operni fasadi, visita dve zastavi: slovenska in evropska. Nad njima kipi, ki na strehi razpirajo krila; za njima nebo, ki prehaja iz svetlobe v mrak. Zastava je čudna reč, če o njej pomisliš. Kos blaga z barvami in znaki — sam po sebi ne pomeni ničesar. Ne teža, ne tkanina, ne barva mu ne…