Soglašati brez besed

Ulica, avtobus in red, ki ga sestavimo, ne da bi opazili Tu ni nobene institucije. Ni galerije, ki bi razglašala, kaj velja za našo umetnost, ni kolonade, ki bi urejala prehod, ni stavbe, kjer bi se odločalo o proračunih. Le ulica med dvema vrstama hiš, kolesa v stojalu, senčniki nad mizami in nekaj ljudi, ki gredo po sredini. Nihče tu ne dela kulture. In vendar se prav na tem tlaku dogaja natanko tisto, čemur pravimo kultura — le da tako neopazno, da tega nihče ne šteje za dosežek. Ulica je razpolovljena. Na eni strani kavarne, mize, senčniki, sedeči ljudje — kraj, kjer se ustaviš. Na drugi izložbe, bankomat, kolesa v stojalu — kraj, kjer nekaj opraviš. Po sredini gredo tisti, ki so se odločili. Vsaka od teh gest sloni na sprejetem redu: da je to ulica za hojo, da so tam mize za posedanje, da kolo vzameš in pozneje vrneš, da bo denar iz zidu tvoj. Sprejeti red omogoči dejanje; dejanje…