Streljamo, kadar nas je strah

Peščica telefonov na obzidju in vprašanje, zakaj slikamo tisto, kar ne bo izginilo Na obzidju stoji peščica ljudi z dvignjenimi telefoni, obrnjenih proti stolpu, ki ga ne bodo pogledali. Pogledali ga bodo pozneje, doma, na zaslonu. Sontag je za tak prizor imela pripravljeno celo besedišče. Da fotoaparat prodajajo kot orožje, ki ga je treba le nameriti in sprožiti. Da smo z lova s puškami prešli na lov z objektivi; in da streljamo, kadar nas je strah, fotografiramo pa, kadar nas grabi nostalgija. Njena najostrejša ugotovitev je videti najbolj nedolžna: vsaka fotografija je memento mori, saj z rezanjem trenutka iz toka časa priča prav o tem, da čas neustavljivo kopni. Ti ljudje ne slikajo gradu – grad bo tu še naslednjo pomlad. Slikajo dokaz, da so bili pri njem. Tudi Mallarmé je pri Sontag dobil svoj popravek: nekoč je vse na svetu obstajalo zato, da bi končalo v knjigi, danes obstaja…