Pegaz prebija zvočni zid

Pesniška zbirka Blaža Prapotnika s fotografijami, 1992 Zbirka je oblikovana kot dvogovor med besedo in podobo: pesmi tečejo v strogem, klasično postavljenem stavku na desnih straneh, med njimi pa se v enakem ritmu pojavljajo celostranske sepijaste fotografije, ki niso ilustracija besedila, temveč njegov vzporedni glas. Papir je prosojen ravno toliko, da se skozenj kaže obrnjena, zrcalna senca sosednje strani — knjiga tako že fizično počne tisto, kar počne njena vsebina: skozi eno plast pušča videti drugo. Poezija. Prapotnikov ton je bridko ironičen, kratek, brez okrasja. Naslovna metafora — pegaz, ki prebija zvočni zid — pove smer: mitološka žival navdiha, pognana v hitrost, ki ji ne pripada. Pesmi popisujejo človeka, ki ima vse, česar ne potrebuje, in nič od tistega, kar bi zares hotel; ki ima prepričanja, ki se jih ne drži, in življenje, ki ga ne živi. Druga govori o dušah, ki v…