CERKEV MOJEGA OTROŠTVA

Zmeraj smo vstopali od strani. V času mojega šišenskega otroštva se je zdelo, da cerkev sploh nima drugega vhoda. Odrineš ozka, neugledna, od vremena zdelana vrata in se znajdeš v velikem strogo slovesnem prostoru: ne vem, ali sem kot otrok kdaj pomislila, kako nelogično je pravzaprav razmerje med pohlevnimi vratci in monumentalno notranjščino. Preveč je bilo drugih reči, ki so se otroški duši zdele čudne, v zvezi s cerkvijo nasploh, pa še posebej v zvezi s to cerkvijo.

– Dr. Katarina Marinčič