Sedimo na isti strani hriba

O terasi, travi in miru, ki ga ni mogel odrediti nihče Dve fotografiji, en sončni zahod, ista razdalja do obzorja. Na prvi je terasa: senčniki, mize, kozarci, natakarji, ljudje, ki so si vzeli večer in ga plačali. Na drugi je travnata brežina pod obzidjem: ljudje sedijo v travi, naslonjeni na komolce, brez mize in brez računa, in gledajo isto stran neba. Nad obojimi enak stolp, enaka zastava, enaka ura, ki kaže isto minuto. Razlika med prizoroma ni v razgledu. Je v tem, kateri od njiju je institucija. Terasa je. Ima obratovalni čas, dovoljenje, ceno, določeno število sedežev, koncesijo, nadzor. Vse to niso slabosti – brez tega ne bi bilo ne strežbe ne varnosti ne dela za tiste, ki tam delajo. Vsak red je mogoč le po nekem merilu relevantnosti, in kdor tega merila nima, ne more organizirati ničesar. Toda vsako merilo je hkrati sito. Kar skozenj ne pade, ostane; kar pade, za institucijo…