Mesto skozi ljudi

Ljudje, srečanja in vsakdanji trenutki, ki mestu dajejo ritem, značaj in pristnost Mesto kot življenjeProstor, ki ga napolnijo ljudje. Če dediščina ujame mesto, kakršno traja, potem to je mesto v gibanju — takrat, ko zaživi. To niso portreti posameznikov, temveč utrip prostora: ritem, ki ga mestu dajo ljudje, ko ga uporabljajo. Arhitektura je tu prizorišče, življenje pa tisto, kar jo napolni z merilom in smislom. Življenje teče od vsakdanjega vrveža prek tihih trenutkov predaha do dogodkov, ki mesto povežejo — celovita podoba prostora, ki živi. Metoda izhaja iz ciklov: – Identiteta prostora– Nova zvezda Evrope– Plečnikova arhitektura. V ritmu mesta Jutro ob časopisu, cvetje na tržnici, sprehod čez most, vlakec med drevoredom. To je mesto v svojem običajnem teku — nič uprizorjenega, le vsakdan, ki se odvija sam od sebe. Pogled z višine pokaže isti ritem v drugem merilu: Tromostovje…